Leto 2011 je bilo zame težko. Razšla sem se s fantom, v šoli mi je šlo slabo, nisem bila samozavestna, počutila sem se kakor neka črna mačka - vsega kar sem se dotaknila se je uničilo. Hotela sem biti pisateljica, vendar sem izgubila vso moč in inspiracijo za karkoli. Moja edina želja je bila, da bi spoznala nekoga, s katerim bi preživljala vse te lepe trenutke v katerih bi iskala navdih za moje pisanje. Proti koncu decembra sem si sestavila spisek novoletnih zaobljub, poiskala vse svoje napake, za katere zdaj vidim da to niso in da sem to dejansko jaz. Vzemi ali pusti.
Tisti silvesterski večer smo bili z družbo v Ljubljani, na prostem. Ja, večinoma poparčkani, jaz seveda sama. Vso to novoletno vzdušje me je spravljalo v slabo voljo. Nisem znala biti sama s seboj. Pričelo se je odštevanje, hotela sem se priključiti svoji družbi, vendar jih nisem našla. Očitno sem se nekam zagledala, oni pa so me pustili tam. Bila sem nekoliko zbegana, vendar sem si rekla: "Nič zato. Koliko ljudi preživlja novo leto v bednih razmerah, dovolj je smiljenja sami sebi". V tistem trenutku sem se hotela prestaviti malo bolj v ospredje, spregledala stopničko in v glavi se mi je odvrtel cel filmček kako bom padla na nos in si razbila pol obraza. Takrat me je ujel ON. Filmsko, kajne? Bilo mi je nerodno, gledala sem v tla ter se mu lepo zahvalila in sam od sebe me je objel. Prvi objem v letu 2012 od neznanca? Way to go. Ugotovila sem, da je tudi on prišel silvestrovat čisto sam, razplet pa lahko ugotovite sami. Kmalu bo najina četrta obletnica, živiva skupaj ter pričakujeva otročka. Je moj največji navdih za pisanje in moj najboljši prijatelj.
Ko si najbolj na tleh (dobesedno), je čas da se pobereš in greš novim zmagam naproti.
T.
2 Komentarji
awwwwww <3
OdgovoriIzbrišiO, kako lep post!
OdgovoriIzbrišiČestitke za vse! <33333333